O razstavi
Raziskovalni projekt By My Side/ Ob meni/ Accanto a me sta leta 2019 zasnovala Simon Brunel in Nicolas Pannetier iz berlinske organizacije Atelier Limo v okviru festivala Rewriting the Map, ki je zaživel pod taktirko organizacije Literary Colloquium Berlin. Leta 2021 Kinoatelje z ekipo mladih raziskovalcev, arhitektov in umetnikov nadgrajuje multimedijsko raziskavo o sledeh, ki jih meja trajno zariše v krajino in življenje prebivalcev mest Belfast, Berlin, Mostar in Nikozija ter tako na evropski zemljevid dodaja še mesti Novo Gorico in Gorico.
Projekt je del čezmejnega festivala Poklon viziji in programa Evropske prestolnice kulture 2025.
Pri raziskavi Gorice in Nove Gorice so sodelovali: Boštjan Cigoj, Urban Košir, Ines Lakovic, Valentina Stincone in Nika Vidovič.
Poleg klasičnih raziskovalnih pristopov, smo k raziskavi želeli pristopiti tudi skozi umetniško raziskavo, katere cilj je, da poleg dejstev in pričanj se v mestih artikulirajo tudi njune izkustvene in simbolične realnosti. V prvi iteraciji vam tako predstavljamo umetniške odzive Jakoba Koncuta, Saše Mraka in Marca Trosta.
Projekt je del čezmejnega festivala Poklon viziji in programa Evropske prestolnice kulture 2025.
Pri raziskavi Gorice in Nove Gorice so sodelovali: Boštjan Cigoj, Urban Košir, Ines Lakovic, Valentina Stincone in Nika Vidovič.
Poleg klasičnih raziskovalnih pristopov, smo k raziskavi želeli pristopiti tudi skozi umetniško raziskavo, katere cilj je, da poleg dejstev in pričanj se v mestih artikulirajo tudi njune izkustvene in simbolične realnosti. V prvi iteraciji vam tako predstavljamo umetniške odzive Jakoba Koncuta, Saše Mraka in Marca Trosta.
BELFAST
BERLIN
MOSTAR
NICOSIA
NOVA GORICA/ GORIZIA
Nova Gorica/ Gorica
Nova Gorica/ Gorica Dve Gorici, eno mesto
Osnovni podatki
Osnovni podatki
Fullscreen
1001
Gorica se v pisnih virih prvič omenja v listini cesarja Otona III. z opisom “Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza”, v kateri goriški grad in okoliško ozemlje podeli oglejskemu patriarhu Janezu II. in furlanskemu grofu Varihenu.
1500
Umre zadnji goriški grof Leonhard. Mesto Gorica in ostala posestva Goriških grofov, ki so jih imeli v lasti od 12. stoletja dalje, preidejo v last Habsburžanov v skladu z dedno pogodbo.
1508—1509
Prva habsburško-beneška vojna, po kateri Gorica preide za nekaj mesecev pod beneško oblast. V tem času se začne tudi preurejanje goriškega gradu, ki pridobi današnji izgled.
18—19 stoletje/ secolo
V času vladavine Marije Terezije se začne obdobje ponovnega vzpona Gorice, kar se kaže zlasti v arhitekturi in književnosti. Gorica postane zaradi zmerne klime, številnih parkov in razkošnih stavb priljubljena počitniška destinacija avstrijskega plemstva in bogatašev. Posledično se je oprime naziv »avstrijska Nica«.
1915—1918
Gorica se znajde v zaledju soške fronte, vendar je večkrat obstreljevana med spopadi. Italijanska vojska zasede mesto po 6. soški bitki avgusta 1916, a po nemško-avstrijskem preboju pri Kobaridu novembra 1917 zopet pristane v avstrijskih rokah. Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 Gorica ponovno pripade Italiji.
1920—1922
12. novembra 1920 je podpisana rapalska mirovna pogodba, po kateri Gorica s svojo okolico tudi uradno pripade Kraljevini Italiji. Leta 1922 v Italiji oblast prevzamejo fašisti, čemur sledijo aretacije, poboji, mučenja, močni pritiski in raznarodovalna politika nad Slovenci v celotni Julijski krajini. Posledično pride do različnih oblik upora, formira se odporniška antifašistična organizacija TIGR.
1945—1947
Po koncu druge svetovne vojne se v Julijski krajini kot začasna meja med Italijo in Jugoslavijo vzpostavi Morganova linija. Ta je ozemlje razdelila na cono A, kamor so spadali Gorica z okolico, Vipavska dolina, Goriška Brda in dolina Soče, ter cono B, kamor so spadali Kras in Istra. Po pariški mirovni konferenci je celotno območje cone B ter del ozemlja cone A z Vipavsko dolino, Goriškimi Brdi in dolino Soče pripadlo Jugoslaviji. Mesto Gorica pa je pripadlo Italiji.
1947—1952
Potem ko je Gorica pripadla Italiji, je območje Vipavske doline, doline Soče, Goriških Brd in Trnovskega gozda ostalo brez pomembnega upravnega središča. Po pariški mirovni konferenci leta 1947 je politbiro Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) izdal ukaz za začetek gradnje novega upravnega, gospodarskega in kulturnega središča ob meji, ki je dobilo ime Nova Gorica. Mesto so začeli graditi oktobra 1947 po urbanističnih načrtih Eda/Edvarda Ravnikarja v tipičnem socialističnem duhu tistega časa.
1975
Podpisani so osimski sporazumi, s katerimi je dokončno potrjena obstoječa meja med Jugoslavijo in Italijo. Uvedene so posebne prepustnice, ki obmejnemu prebivalstvu na obeh stranem olajšajo prehod meje.
1991
Po plebiscitu 23. decembra 1990 se Slovenci z veliko večino odločijo za
samostojno državo in odcepitev od Jugoslavije. Italija prizna samostojno
Slovenijo 17. januarja 1992, temu kmalu sledi tudi uradna obojestranska potrditev obstoječe meje.
2004
Slovenija se skupaj s še devetimi državami po večletnih težkih pogajanjih priključi Evropski uniji (EU). Do uradnega pristopa pride 1. maja 2004, ko je na Trgu Evrope med obema Goricama velika slovesnost, katere se udeležita slovenski in evropski politični vrh.
2006
Po pridružitvi Slovenije schengenskemu območju leta 2006, pa pride tudi do odstranitve fizične meje na nekaterih mestih ter nekaterih manjših mejnih prehodov.
2020
Spomladi 2020 je kot posledica širjenja koronavirusa med Slovenijo in Italijo začasno spet postavljena fizična meja. 18. decembra 2020 sta bili Nova Gorica in Gorica po skupni kandidaturi izbrani za Evropsko prestolnico kulture za leto 2025.
Gorica se v pisnih virih prvič omenja v listini cesarja Otona III. z opisom “Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza”, v kateri goriški grad in okoliško ozemlje podeli oglejskemu patriarhu Janezu II. in furlanskemu grofu Varihenu.
1500
Umre zadnji goriški grof Leonhard. Mesto Gorica in ostala posestva Goriških grofov, ki so jih imeli v lasti od 12. stoletja dalje, preidejo v last Habsburžanov v skladu z dedno pogodbo.
1508—1509
Prva habsburško-beneška vojna, po kateri Gorica preide za nekaj mesecev pod beneško oblast. V tem času se začne tudi preurejanje goriškega gradu, ki pridobi današnji izgled.
18—19 stoletje/ secolo
V času vladavine Marije Terezije se začne obdobje ponovnega vzpona Gorice, kar se kaže zlasti v arhitekturi in književnosti. Gorica postane zaradi zmerne klime, številnih parkov in razkošnih stavb priljubljena počitniška destinacija avstrijskega plemstva in bogatašev. Posledično se je oprime naziv »avstrijska Nica«.
1915—1918
Gorica se znajde v zaledju soške fronte, vendar je večkrat obstreljevana med spopadi. Italijanska vojska zasede mesto po 6. soški bitki avgusta 1916, a po nemško-avstrijskem preboju pri Kobaridu novembra 1917 zopet pristane v avstrijskih rokah. Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 Gorica ponovno pripade Italiji.
1920—1922
12. novembra 1920 je podpisana rapalska mirovna pogodba, po kateri Gorica s svojo okolico tudi uradno pripade Kraljevini Italiji. Leta 1922 v Italiji oblast prevzamejo fašisti, čemur sledijo aretacije, poboji, mučenja, močni pritiski in raznarodovalna politika nad Slovenci v celotni Julijski krajini. Posledično pride do različnih oblik upora, formira se odporniška antifašistična organizacija TIGR.
1945—1947
Po koncu druge svetovne vojne se v Julijski krajini kot začasna meja med Italijo in Jugoslavijo vzpostavi Morganova linija. Ta je ozemlje razdelila na cono A, kamor so spadali Gorica z okolico, Vipavska dolina, Goriška Brda in dolina Soče, ter cono B, kamor so spadali Kras in Istra. Po pariški mirovni konferenci je celotno območje cone B ter del ozemlja cone A z Vipavsko dolino, Goriškimi Brdi in dolino Soče pripadlo Jugoslaviji. Mesto Gorica pa je pripadlo Italiji.
1947—1952
Potem ko je Gorica pripadla Italiji, je območje Vipavske doline, doline Soče, Goriških Brd in Trnovskega gozda ostalo brez pomembnega upravnega središča. Po pariški mirovni konferenci leta 1947 je politbiro Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) izdal ukaz za začetek gradnje novega upravnega, gospodarskega in kulturnega središča ob meji, ki je dobilo ime Nova Gorica. Mesto so začeli graditi oktobra 1947 po urbanističnih načrtih Eda/Edvarda Ravnikarja v tipičnem socialističnem duhu tistega časa.
1975
Podpisani so osimski sporazumi, s katerimi je dokončno potrjena obstoječa meja med Jugoslavijo in Italijo. Uvedene so posebne prepustnice, ki obmejnemu prebivalstvu na obeh stranem olajšajo prehod meje.
1991
Po plebiscitu 23. decembra 1990 se Slovenci z veliko večino odločijo za
samostojno državo in odcepitev od Jugoslavije. Italija prizna samostojno
Slovenijo 17. januarja 1992, temu kmalu sledi tudi uradna obojestranska potrditev obstoječe meje.
2004
Slovenija se skupaj s še devetimi državami po večletnih težkih pogajanjih priključi Evropski uniji (EU). Do uradnega pristopa pride 1. maja 2004, ko je na Trgu Evrope med obema Goricama velika slovesnost, katere se udeležita slovenski in evropski politični vrh.
2006
Po pridružitvi Slovenije schengenskemu območju leta 2006, pa pride tudi do odstranitve fizične meje na nekaterih mestih ter nekaterih manjših mejnih prehodov.
2020
Spomladi 2020 je kot posledica širjenja koronavirusa med Slovenijo in Italijo začasno spet postavljena fizična meja. 18. decembra 2020 sta bili Nova Gorica in Gorica po skupni kandidaturi izbrani za Evropsko prestolnico kulture za leto 2025.
Valentina Stincone
Grafični prikaz, je del širše raziskave razvoja meje, in kako se je v zadnjih 2000 letih spreminjal njen sam koncept.
Nika Vidovič
Serija fotografij, ki raziskuje sledi državne meje med dvema mestoma in fizične prepreke, ki še danes rišejo njen obstoj.
Saša MrakDivji Prehodi (2021)
Subtilni pogled na neuradne, v naravi utrjene prehode med državama.
Marco Trost11 Marec 2020
Impresija iz časa covida, ko je meja med mestoma ohromila stike in vsakdan njunih
prebivalcev.
prebivalcev.
Saša MrakDivji Prehodi III. (2021)
Jakob KoncutMaking of #borderlessbaby (2021)
Odpiranje čezmejnega prostora in grajenje skupnosti skozi portretno fotografijo ter uporabo umetne inteligence kot orodja za združevanje nezdružljivega.
Credits
Credits
Fullscreen
Raziskava Nove Gorice/ Gorice:
Intervjuji:
Ines Lakovič
Snemalec in fotograf intervjujev:
Urban Košir
Zgodovinska časovnica:
Boštjan Cigoj
Sodelujoči umetniki/ arhitekti:
Saša Mrak
Jakob Konuct
Marco TrostValentina StinconeNika Vidovič
Prevodi:
Mateja Sulic
Sara Terpin
Martina Humar
Kuratorka raziskave:
Eva Kraljič
Vodja projekta:
Mateja Zorn
Intervjuji:
Ines Lakovič
Snemalec in fotograf intervjujev:
Urban Košir
Zgodovinska časovnica:
Boštjan Cigoj
Sodelujoči umetniki/ arhitekti:
Saša Mrak
Jakob Konuct
Marco TrostValentina StinconeNika Vidovič
Prevodi:
Mateja Sulic
Sara Terpin
Martina Humar
Kuratorka raziskave:
Eva Kraljič
Vodja projekta:
Mateja Zorn
Belfast
BELFASTKjer zidovom pravijo črte miru.
Osnovni podatki
Osnovni podatki
Fullscreen
1542
Il re inglese Enrico VIII dichiara il Regno d'Irlanda territorio sotto il controllo inglese. A seguito di questa dichiarazione nascono diversi movimenti di resistenza irlandesi.
1922
In seguito alla guerra d'indipendenza tra l'Esercito repubblicano irlandese (IRA, l'esercito della Repubblica d’Irlanda) e le forze britanniche, l'Irlanda viene divisa. Viene creata l'Irlanda del Nord che rimane sotto il controllo britannico.
1967
Inizio dei conflitti armati tra gli unionisti (prevalentemente protestanti e chi lotta per mantenere l’annessione dell’Irlanda del Nord alla Gran Bretagna) e i nazionalisti (persone principalmente proveniente da un ambiente cattolico romano e chi combatte per un'Irlanda unificata). Dal 1967 al 2003 ci sono stati oltre 36.900 sparatorie e oltre 16.200 attentati o tentativi di attentati dinamitardi associati al “conflitto nordirlandese”. 3.254 persone sono state uccise durante questo periodo.
1969
A seguito di sommosse significative vengono costruite le prime “linee della pace” in diverse città dell'Irlanda del Nord con lo scopo di ridurre così scontri e vittime. Originariamente poche, le barriere si sono moltiplicate nel corso degli anni, passando da 18 all'inizio degli anni '90 ad almeno 59 alla fine del 2017. Complessivamente, si estendono per oltre 34 km, e sono situate principalmente a Belfast.
1998
Il Regno Unito e Irlanda firmano l'Accordo del Venerdì Santo per pacificare il conflitto. Tuttavia, le “linee della pace” aumentano sia in altezza che in numero, specialmente a Belfast per evitare ulteriori scontri.
2019
Lyra McKee, una giovane giornalista di rilievo, viene uccisa a Londonderry, vicino a Belfast, durante una notte di scontri tra unionisti e nazionalisti.
Il re inglese Enrico VIII dichiara il Regno d'Irlanda territorio sotto il controllo inglese. A seguito di questa dichiarazione nascono diversi movimenti di resistenza irlandesi.
1922
In seguito alla guerra d'indipendenza tra l'Esercito repubblicano irlandese (IRA, l'esercito della Repubblica d’Irlanda) e le forze britanniche, l'Irlanda viene divisa. Viene creata l'Irlanda del Nord che rimane sotto il controllo britannico.
1967
Inizio dei conflitti armati tra gli unionisti (prevalentemente protestanti e chi lotta per mantenere l’annessione dell’Irlanda del Nord alla Gran Bretagna) e i nazionalisti (persone principalmente proveniente da un ambiente cattolico romano e chi combatte per un'Irlanda unificata). Dal 1967 al 2003 ci sono stati oltre 36.900 sparatorie e oltre 16.200 attentati o tentativi di attentati dinamitardi associati al “conflitto nordirlandese”. 3.254 persone sono state uccise durante questo periodo.
1969
A seguito di sommosse significative vengono costruite le prime “linee della pace” in diverse città dell'Irlanda del Nord con lo scopo di ridurre così scontri e vittime. Originariamente poche, le barriere si sono moltiplicate nel corso degli anni, passando da 18 all'inizio degli anni '90 ad almeno 59 alla fine del 2017. Complessivamente, si estendono per oltre 34 km, e sono situate principalmente a Belfast.
1998
Il Regno Unito e Irlanda firmano l'Accordo del Venerdì Santo per pacificare il conflitto. Tuttavia, le “linee della pace” aumentano sia in altezza che in numero, specialmente a Belfast per evitare ulteriori scontri.
2019
Lyra McKee, una giovane giornalista di rilievo, viene uccisa a Londonderry, vicino a Belfast, durante una notte di scontri tra unionisti e nazionalisti.
Belfast, glavno mesto Severne Irske, ki je del Združenega kraljestva, ni ne v geografskem pogledu in niti iz političnega vidika obmejno mesto. Črta, ki ločuje provinco od Republike Irske, se nahaja približno 50 milj južneje. In vendar ...Takoj, ko se odmaknete od mestnega središča, je ozemlje pogosto razdeljeno na »unionistična okrožja« (katera sestavljajo pretežno protestanti in zagovorniki obstoječe unije Severne Irske z Veliko Britanijo) in »republikanska okrožja« (kjer bivajo večinoma katoličani in nacionalisti).
Čeprav je ta razdeljenost na prvi pogled pogosto nevidna, mejo ponekod fizično utelešajo tako imenovane črte miru. To so nekaj metrov visoki zidovi, ki imajo različne oblike glede na lokacijo, kjer se nahajajo. Zgradili so jih v več delih mesta, da bi ločili prebivalce različnih četrti in tako zmanjšali nevarnost spopadov. Čeprav imajo nekatera od teh zaprtih četrti pregrade, ki se odpirajo in zapirajo ob določenih nočnih urah (kar jim daje videz ograjenih naselji), je načeloma dovolj, da prehodimo nekaj sto metrov in že lahko nemoteno preidemo na »drugo stran«.
Before/after view
0:00
/0:00
»Ko vidiš republikanski mural, veš, da si na republikanskem območju. Če vidiš unionistični mural, veš, da si na unionističnem območju. Tako pač je. To ne združuje ljudi, sploh ne. Ste že slišali za te ulice? Razdvojene so, obstaja neka nevidna meja med zeleno, belo in zlato ter rdečo, belo in modro ... Lahko gre le za cesto ali kaj podobnega ...«
Lastniki trgovin
Lastniki trgovin
Scroll up
Scroll left
Scroll right
Scroll down
»To samo po sebi ni problem, pač pa nekaj, kar se je pojavilo s konfliktom. Kar hočem reči je, da se obe strani bojita, da bosta napadeni, če bi odpravili ta zid. Po mojem mnenju gre za način mišljenja ljudi. Fizično strukturo je lahko odpraviti, priskrbiš si sredstva in jo odstraniš, ampak to ne reši problema, ker strah ostaja v glavah ljudi. Treba je odpraviti ta strah. Določeni ljudje se igrajo s tem strahom in ga uporabljajo za lastne politične cilje...«
Oseba, ki smo jo srečali v katoliški šoli
Oseba, ki smo jo srečali v katoliški šoli
Scroll up
Scroll left
Scroll right
Scroll down
»Nove« stenske poslikave
Danes mesto spodbuja nastajanje stenskih poslikav, ki nagovarjajo nevtralne in povezovalne pobude ter simbole kot denimo sporočila miru, boj proti globalnemu segrevanju ali, kot v tem primeru, spomin na Titanik, ki je bil zgrajen v mestnem pristanišču v začetku 20. stoletja.
0:00
/0:00
»Nogometne majice niso dovoljene, prav tako vse, čemur pravimo ’barve’, ki kažejo na to, kateri skupnosti nekdo pripada oz. katero skupnost podpira. Vse to je tukaj prepovedano. Vsi nosijo le navadna oblačila za trening. Nihče ne ve, kdo je kdo, kaj je kaj. Sklepajo se prijateljstva med ljudmi različne pripadnosti, ki se niso nikoli prej srečali. Dobro nam gre. Dosegamo cilje, ki smo si jih zastavili, a še vedno je veliko stvari, ki jih moramo še narediti ...«
Terry McCorran
Boxing Academy Belfast
Terry McCorran
Boxing Academy Belfast
Scroll up
Scroll left
Scroll right
Scroll down
Luknja v zidu
Nekdanja šola, v kateri je Terry ustanovil svojo boksarsko akademijo, stoji neposredno ob zidu »črte miru«. Točno na tem mestu namerava Terry narediti luknjo v steni, kjer bi namestil vrata, da bi učencem, ki živijo na drugi strani, omogočil dostop z druge strani in jim prihranil nekaj kilometrov dolgo pot. Pristojne organe je zaprosil za dovoljenje za izvedbo tega projekta v letu 2019.
»To ozemlje imenujemo vmesno območje. Nekateri ga imenujejo ’vmesni zid’, ’zid miru’, ’ločilni zid’. Kakorkoli že ga imenujemo, deli dve skupnosti in ta del Belfasta. Na tej strani zidu je tako imenovana ’lojalistična skupnost’. Na drugi strani zidu je tako imenovana ’nacionalistična skupnost’. Večkrat je tu precej napetosti, zato zid še vedno stoji. Upamo, da bodo na koncu koridorja postavili vrata, da bomo klub lahko odprli za obe skupnosti...«
Terry McCorran
Terry McCorran
“To lahko deluje v obe smeri. Obstajajo ljudje, ki se prav potrudijo, da ljudi žalijo in dražijo ter izbirajo besede, da bi jim nadlegovali. Jaz nočem počenjati tega, zato kot umetnica moram razmisliti o tem, kako naj se predstavim, predem ustvarim karkoli. Na isti način, kot oseba, ki ustvarja umetnost v projektih, moram upoštevati vse medskupnostne vidike, paziti na enakopravnost in na to, da so vsi vključeni. Tega ne vidim v drugih mestih. Ko grem v Ameriko in rečem: »Prejšnji teden smo imeli literarni festival, morala sem razdeliti obrazce, kjer je bilo treba označiti, ali si protestant ali katoličan, ker naši sponzorji hočejo biti gotovi, da financirajo enakopravno različno publiko,« takrat me pogledajo, kot da bi bila nora, saj je res žaljivo postavljati ljudem takšna vprašanja. To je zakoreninjeno v nas, tako pač delamo tukaj. Ne vem, ali se isto dogaja v drugih razdeljenih mestih...«
Jan Carson
pisateljica (The Fire Starters)
Jan Carson
pisateljica (The Fire Starters)
Berlin
BERLINKomu pripada mesto?
Osnovni podatki
Osnovni podatki
Fullscreen
1945
Come anche il resto della Germania, Berlino viene divisa in 4 zone. Ogni zona della città è occupata da una delle quattro potenze alleate: gli Stati Uniti, il Regno Unito, la Francia e l’Unione Sovietica che controlla anche il resto della parte orientale della Germania.
1961
Il Presidente del Consiglio di Stato della Repubblica Democratica Tedesca (DDR), Walter Ulbricht, afferma in una conferenza stampa internazionale: “Nessuno ha intenzione di costruire un muro!”. Ad agosto, alcuni mesi dopo, inizia la costruzione di un muro lungo 156 km, con l'obiettivo di fermare l'esodo degli emigranti dalla Germania dell'Est.
1989
Nella notte del 9 novembre i tedeschi dell'Est iniziano a radunarsi in prossimità del Muro presso i sei posti di blocco tra Berlino Est e Ovest, chiedendo che le guardie di frontiera aprano immediatamente i cancelli. Le autorità sono sopraffatte e lasciano che le persone attraversino il confine.
1990
Artisti da tutto il mondo affluiscono a Berlino per dipingere una sezione del Muro lunga 1,3 km situata vicino alla stazione ferroviaria Ostbahnhof. Questa è la creazione della East Side Gallery.
1991
Riunificazione della Germania.
2004
Un consorzio di enti pubblici e aziende private crea l'iniziativa Media Spree che mira a promuovere gli investimenti nelle aree lungo il fiume Sprea, compresa la East Side Gallery.
2008
L'iniziativa Mediaspree versenken organizza e vince il referendum contro la privatizzazione delle sponde del fiume Sprea.
2009
La East Side Gallery viene rinnovata e attira sempre più turisti.
2013
Suscita proteste la rimozione di una sezione del muro di Berlino per permettere la costruzione di appartamenti di lusso nell’ambito del progetto Living Levels.
2018
Avviene l’inaugurazione della piazza Mercedes-Benz davanti alla Mercedes-Benz Arena di Berlino. Un secondo tratto del muro di Berlino viene spostato per liberare lo spazio necessario alla costruzione del complesso alberghiero Pier 61/63.
Come anche il resto della Germania, Berlino viene divisa in 4 zone. Ogni zona della città è occupata da una delle quattro potenze alleate: gli Stati Uniti, il Regno Unito, la Francia e l’Unione Sovietica che controlla anche il resto della parte orientale della Germania.
1961
Il Presidente del Consiglio di Stato della Repubblica Democratica Tedesca (DDR), Walter Ulbricht, afferma in una conferenza stampa internazionale: “Nessuno ha intenzione di costruire un muro!”. Ad agosto, alcuni mesi dopo, inizia la costruzione di un muro lungo 156 km, con l'obiettivo di fermare l'esodo degli emigranti dalla Germania dell'Est.
1989
Nella notte del 9 novembre i tedeschi dell'Est iniziano a radunarsi in prossimità del Muro presso i sei posti di blocco tra Berlino Est e Ovest, chiedendo che le guardie di frontiera aprano immediatamente i cancelli. Le autorità sono sopraffatte e lasciano che le persone attraversino il confine.
1990
Artisti da tutto il mondo affluiscono a Berlino per dipingere una sezione del Muro lunga 1,3 km situata vicino alla stazione ferroviaria Ostbahnhof. Questa è la creazione della East Side Gallery.
1991
Riunificazione della Germania.
2004
Un consorzio di enti pubblici e aziende private crea l'iniziativa Media Spree che mira a promuovere gli investimenti nelle aree lungo il fiume Sprea, compresa la East Side Gallery.
2008
L'iniziativa Mediaspree versenken organizza e vince il referendum contro la privatizzazione delle sponde del fiume Sprea.
2009
La East Side Gallery viene rinnovata e attira sempre più turisti.
2013
Suscita proteste la rimozione di una sezione del muro di Berlino per permettere la costruzione di appartamenti di lusso nell’ambito del progetto Living Levels.
2018
Avviene l’inaugurazione della piazza Mercedes-Benz davanti alla Mercedes-Benz Arena di Berlino. Un secondo tratto del muro di Berlino viene spostato per liberare lo spazio necessario alla costruzione del complesso alberghiero Pier 61/63.
Komu pripada mesto?
Padec berlinskega zidu leta 1989 in kasnejše rušenje infrastrukture za nadzor meje sta sprostila številna »nedefinirana« območja vzdolž 151 km dolge trase, kjer je nekoč stal zid. Medtem ko so bili nekateri prazni mestni predeli hitro preurejeni že v 90. letih prejšnjega stoletja in v začetku novega tisočletja v okviru ambicioznih urbanističnih projektov, ki so zadevali središče nemške prestolnice (Potsdamer Platz, Brandenburški trg in predeli, kjer se nahajajo ministrstva), je za druge trajalo dalj časa, da so vzbudili zanimanje investitorjev.
V zadnjih dveh desetletjih je nemška prestolnica končno doživela izjemno gospodarsko rast, vrednost nepremičnin pa se je močno povečala po vsem mestu. Nekdanja območja »nikogaršnje zemlje«, kot so tista na bregovih reke Spree v okrožju Friedrichshain, so pridobila ogromno tržno vrednost. Ko so leta 2009 obnovili poslikave na ostankih berlinskega zidu, je območje postalo ena ključnih mestnih turističnih znamenitosti, postopoma pa so ga prevzeli zasebni vlagatelji. Že nekaj let žerjavi vse bolj prevladujejo na mestnem obzorju, medtem ko je večina klubov in »barov na plaži«, zaradi katerih je berlinska alternativna scena nekoč postala globalna atrakcija, izginila. Te objekte so nadomestile pisarniške stolpnice iz stekla in jekla, nakupovalna središča, parkirišča, luksuzna stanovanja, hoteli in velika večnamenska arena, ki jo sponzorira podjetje Mercedes-Benz, kar tudi oznanja nešteto reklamnih zaslonov, ki ponoči osvetljujejo berlinsko nebo.
0:00
/0:00
»Odnos ljudi do lastne zgodovine je čuden. Ljudje poznajo svojo zgodovino mogoče preteklih 50 ali 100 let, oziroma tudi dlje, izgubijo pa povezavo z njo v relativno kratkem času. To pomeni, da čez 50 let tako imenovani pas smrti ne bo več vzbujal čustev.«
Vitali Kivmann,
ALTHAFEN Real Estate GmbH
Vitali Kivmann,
ALTHAFEN Real Estate GmbH
0:00
/0:00
»Več ne gre ... Oglasni sistemi oblikujejo okolje. Tukaj je osem dvostranskih točk z LED video zasloni za oglaševanje, na
fasadah pa so ogromne LED stenske plošče. Ves dan, predvsem pa vso noč, se tukaj blešči in utripa. Sploh ni mogoče gledati stran. To je popolna zloraba javnega prostora v oglaševalne namene.«
Carsten Joost
arhitekt v svobodnem poklicu
fasadah pa so ogromne LED stenske plošče. Ves dan, predvsem pa vso noč, se tukaj blešči in utripa. Sploh ni mogoče gledati stran. To je popolna zloraba javnega prostora v oglaševalne namene.«
Carsten Joost
arhitekt v svobodnem poklicu
0:00
/0:00
»Uradno je bil klub odprt 14 let, nato so stavbo porušili in znova zgradili. […] Imeli smo precej veliko površino, ki je vključevala tudi likovno galerijo. Ta je bila prazna in vedno na razpolago novim umetnikom za preoblikovanje. Prav to je bilo glavno gonilo, da si lahko delal nenavadne, tudi nekomercialne stvari. «
Jochen Ströh
bivši direktor kluba Lovelite
Jochen Ströh
bivši direktor kluba Lovelite
Mostar
MOSTARNevidna bojna linija
Osnovni podatki
Osnovni podatki
Fullscreen
1566
Zgrajen je kamniti most čez reko Neretvo, ki združi obe strani mesta, katero je del Otomanskega cesarstva.
1878
Avstro-Ogrska prevzame nadzor nad Bosno in Hercegovino.
1918
Mostar postane del države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa Jugoslavije.
1992
Bosna in Hercegovina razglasi neodvisnost od Jugoslavije.
1993
Vojna med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino se stopnjuje. Do sredine aprila 1993 Mostar postane razdeljeno mesto. V zahodnem delu vladajo hrvaške sile, medtem ko je bosanska vojska večinoma koncentrirana na vzhodnem delu. Številne družine se preselijo z ene strani na drugo. Fronta etnično razdeli mesto.
2004
Stari most, ki je bil uničen med vojno, je obnovljen tekom velikega mednarodnega projekta. Leto pozneje UNESCO uvrsti na seznam svetovne dediščine Stari most in njegovo najbližjo soseščino. Mostar zdaj privablja vedno več turistov z vsega sveta.
2012
Ustanovljen je mednarodni festival ulične umetnosti. Njegov cilj je redefinirati javni prostor in povezati umetnike z vsega sveta.
2017
Sredi mesta se odpre trgovski in poslovni center Mepas Mall. Stavba, ki se razteza na površini 100.000 kvadratnih metrov, je največje nakupovalno središče v Bosni. V Mostar prinaša več kot 100 svetovnih blagovnih znamk, vključno z Bershko, Stradivariusom, Zaro, NewYorkerjem in restavracijo McDonald's.
2018
Mostar je v ožjem izboru kandidatk za naziv Evropske prestolnice kulture 2024..
Zgrajen je kamniti most čez reko Neretvo, ki združi obe strani mesta, katero je del Otomanskega cesarstva.
1878
Avstro-Ogrska prevzame nadzor nad Bosno in Hercegovino.
1918
Mostar postane del države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa Jugoslavije.
1992
Bosna in Hercegovina razglasi neodvisnost od Jugoslavije.
1993
Vojna med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino se stopnjuje. Do sredine aprila 1993 Mostar postane razdeljeno mesto. V zahodnem delu vladajo hrvaške sile, medtem ko je bosanska vojska večinoma koncentrirana na vzhodnem delu. Številne družine se preselijo z ene strani na drugo. Fronta etnično razdeli mesto.
2004
Stari most, ki je bil uničen med vojno, je obnovljen tekom velikega mednarodnega projekta. Leto pozneje UNESCO uvrsti na seznam svetovne dediščine Stari most in njegovo najbližjo soseščino. Mostar zdaj privablja vedno več turistov z vsega sveta.
2012
Ustanovljen je mednarodni festival ulične umetnosti. Njegov cilj je redefinirati javni prostor in povezati umetnike z vsega sveta.
2017
Sredi mesta se odpre trgovski in poslovni center Mepas Mall. Stavba, ki se razteza na površini 100.000 kvadratnih metrov, je največje nakupovalno središče v Bosni. V Mostar prinaša več kot 100 svetovnih blagovnih znamk, vključno z Bershko, Stradivariusom, Zaro, NewYorkerjem in restavracijo McDonald's.
2018
Mostar je v ožjem izboru kandidatk za naziv Evropske prestolnice kulture 2024..
Tako kot Belfast tudi Mostar v resnici ni obmejno mesto. Peto najbolj poseljeno mesto v Bosni in Hercegovini se nahaja kakšnih 50 kilometrov od hrvaške in 100 kilometrov od črnogorske meje na jugu države.
Številnim turistom iz vsega sveta, ki obiščejo zgodovinsko mestno jedro, katero velja za odličen primer islamske arhitekture na Balkanu, meje niso takoj vidne. Ko pa se pogovarjate s prebivalci, se hitro razkrije meja, ki teče skozi srce mesta.
Številnim turistom iz vsega sveta, ki obiščejo zgodovinsko mestno jedro, katero velja za odličen primer islamske arhitekture na Balkanu, meje niso takoj vidne. Ko pa se pogovarjate s prebivalci, se hitro razkrije meja, ki teče skozi srce mesta.
Ta nevidna meja se ujema s frontno linijo med jugoslovansko vojno, ki je v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Mostarju zahtevala približno 2000 življenj. Ostanki frontne linije so še vedno vidni v določenih predelih mesta (zanemarjene zgradbe, luknje vojaških krogel, vrzeli, ki so jih pustile porušene in nikoli obnovljene stavbe) in če ste pozorni, boste na eni strani opazili cerkvene zvonike, na drugi strani pa minarete mošej. Najbolj opazna delitev med hrvaškim in bosanskim delom mesta pa ostaja predvsem v upravni ureditvi: v šolah, upravljanju infrastrukture, storitvah ter upravnih in političnih organih.
0:00
/0:00
»Imamo šole, ki združujejo dve šoli pod eno streho. Ste že slišali za ta pojem? Vidite oranžno stavbo na Španskem trgu? To je bila moja srednja šola. Tam imajo dva različna učna programa, dva razreda: bosanskega in hrvaškega. Oni se učijo hrvaščine, mi pa bosanščine. To je problem. Imamo dve različni energetski podjetji, hrvaško in muslimansko, isto velja za vodovod. Kaj še? Vse ...«
Neira Kerović
Prebivalka Mostarja
Neira Kerović
Prebivalka Mostarja
0:00
/0:00
»Lahko odpustiš, nikoli pa ne moreš pozabiti. Bila sem tri leta stara, ko se je začela vojna. Moj oče je bil v taborišču. Spomnim se, ko se je vrnil domov, je tehtal približno 30 kg ... Bil je tako suh, da ga nismo prepoznali. Naša hiša je zgorela. Moj stric je bil pogrešan. Nikoli ga nismo našli ... Mojo mamo so med vojno posilili. Po vojni smo živeli v raznih mestih v Bosni. Potem smo si znova zgradili hišo ... Zdaj je vse v redu.«
Menvirsa Kmetas-Demic,
iz Muzeja žrtev vojne in genocida
Menvirsa Kmetas-Demic,
iz Muzeja žrtev vojne in genocida
Scroll up
Scroll left
Scroll right
Scroll down
'Nevtralni' nakupovalni center
V velikem in novem nakupovalnem središču razlike izginjajo. Ko gre za svetovne blagovne znamke, druge razlike izginejo.
0:00
/0:00
»Ljudje podcenjujejo vrednost svoje kulture. Zakaj sta kapitalizem in potrošništvo bila nekakšen sveti gral? Ker so si ljudje mislili: ’Če bomo končno prišli tja, kjer lahko kupimo vse, nam bo dobro oz. se bomo počutili dobro sami s sabo.’ To je lažen blagoslov, ali, če hočete, lažno prekletstvo, saj je postavilo vse ljudi pod isto streho in ustvarilo enotno identiteto ... ki je identiteta kupca.«
Mirko Božić
Pesnik in pisatelj
Mirko Božić
Pesnik in pisatelj
Nešteto stenskih poslikav po vsem mestu služi kot pomemben kanal izražanja za mostarsko mladino, ki se želi znebiti podobe razdeljenega mesta. Mednarodni festival ulične umetnosti redno privablja umetnike z vsega sveta in je z leti postal pomemben dogodek na evropski ravni.
0:00
/0:00
»Ljudje v Mostarju povezujejo vse z vojno, zato je pri delu potrebno skrbeti za vsako podrobnost. Bo kdo užaljen? Bo to grd spomin na nekoga? Kaj je med vojno doživela oseba, ki živi v stavbi, ki jo boš poslikal? Je morda izgubila nekoga v vojni? Težko je imeti pred sabo vse te stvari, ko ustvarjaš mural. Sodeluješ z 20 umetniki iz tujine in ... Ni enotnosti: so ljudje, ki jim je ulična umetnost všeč, in tisti, ki jo imajo za vandalizem.«
Sabina Maslo,
organizatorka mednarodnega festivala ulične umetnosti
Sabina Maslo,
organizatorka mednarodnega festivala ulične umetnosti
Nicosia
NICOSIADesetletja mednarodne geopolitike v enem mestu
Osnovni podatki
Osnovni podatki
Fullscreen
1878
Otok Ciper, ki je pod otomansko oblastjo od leta 1571, postane del britanskega imperija.
1960
Ciper se osvobodi izpod britanske oblasti in tako postane neodvisna država. V tem obdobju se 82 % prebivalstva šteje za ciprske Grke, 18 % pa za ciprske Turke. Obe populaciji sobivata na celotnem ozemlju otoka. Britanska vojska ostaja prisotna na otoku z več stalnimi objekti.
1974
Izbruhne oboroženi spopad med ciprskimi Grki in ciprskimi Turki. Posledično severni del otoka zasede turška vojska. Več kot 150.000 ciprskih Grkov in 50.000 ciprskih Turkov je razseljenih. Združeni narodi ohranjajo tamponsko območje, znano kot »zelena črta«, da bi se izognili nadaljnjim medskupnostnim napetostim in sovražnosti. Glavno mesto Nikozija je razdeljeno na dva dela, ki ju ločuje nikogaršnja zemlja.
1983
Skupnost ciprskih Turkov enostransko razglasi neodvisnost in tako tvori Turško republiko Severni Ciper, suvereno enoto, ki je razen Turčije mednarodno ne prizna nobena država.
2003
Severni Ciper enostransko olajša mejne omejitve in Ciprčanom dovoli prehod med obema stranema prvič po 30 letih.
2008
Po številnih mirnih demonstracijah se ulica Ledra v središču Nikozije ponovno odpre v prisotnosti grških in turških ciprskih uradnikov. Na tem območju se prične razvijati turizem.
2019
Niyazi Kizilyurek je prvi kandidat ciprskih Turkov, ki ga izvolijo v Evropski parlament.
Otok Ciper, ki je pod otomansko oblastjo od leta 1571, postane del britanskega imperija.
1960
Ciper se osvobodi izpod britanske oblasti in tako postane neodvisna država. V tem obdobju se 82 % prebivalstva šteje za ciprske Grke, 18 % pa za ciprske Turke. Obe populaciji sobivata na celotnem ozemlju otoka. Britanska vojska ostaja prisotna na otoku z več stalnimi objekti.
1974
Izbruhne oboroženi spopad med ciprskimi Grki in ciprskimi Turki. Posledično severni del otoka zasede turška vojska. Več kot 150.000 ciprskih Grkov in 50.000 ciprskih Turkov je razseljenih. Združeni narodi ohranjajo tamponsko območje, znano kot »zelena črta«, da bi se izognili nadaljnjim medskupnostnim napetostim in sovražnosti. Glavno mesto Nikozija je razdeljeno na dva dela, ki ju ločuje nikogaršnja zemlja.
1983
Skupnost ciprskih Turkov enostransko razglasi neodvisnost in tako tvori Turško republiko Severni Ciper, suvereno enoto, ki je razen Turčije mednarodno ne prizna nobena država.
2003
Severni Ciper enostransko olajša mejne omejitve in Ciprčanom dovoli prehod med obema stranema prvič po 30 letih.
2008
Po številnih mirnih demonstracijah se ulica Ledra v središču Nikozije ponovno odpre v prisotnosti grških in turških ciprskih uradnikov. Na tem območju se prične razvijati turizem.
2019
Niyazi Kizilyurek je prvi kandidat ciprskih Turkov, ki ga izvolijo v Evropski parlament.
Nikozija je edinstven primer v Evropi. Tako kot preostali del otoka Ciper je tudi mesto od leta 1974 razdeljeno z več sto metrov širokim tamponskim območjem – nikogaršnjo zemljo, ki je pod vojaškim nadzorom ZN.
Ta meja je ostanek oboroženega spopada med ciprskimi Grki in Turki, ki je povzročil razselitev 150.000 Grkov in 50.000 ciprskih Turkov na severnem in južnem delu otoka.
Dotrajano stanje zapuščenega mednarodnega letališča v Nikoziji, zaprtega od leta 1974, je dokaz časa, ki neizbežno teče: zgradbe in razbitine letal so prikladni simboli političnega zastoja, ki paralizira otok več kot štiri desetletja.
Ta meja je ostanek oboroženega spopada med ciprskimi Grki in Turki, ki je povzročil razselitev 150.000 Grkov in 50.000 ciprskih Turkov na severnem in južnem delu otoka.
Dotrajano stanje zapuščenega mednarodnega letališča v Nikoziji, zaprtega od leta 1974, je dokaz časa, ki neizbežno teče: zgradbe in razbitine letal so prikladni simboli političnega zastoja, ki paralizira otok več kot štiri desetletja.
0:00
/0:00
»Mislim, da je pomembno vedeti, da vojaške sile na nasprotnih straneh ne komunicirajo med seboj. Ne priznavajo se in ne govorijo med seboj. Pogovarjajo se le preko Organizacije Združenih Narodov. OZN igra zato pomembno vlogo pri zagotavljanju uspešnega komuniciranja med nasprotnimi silami in preprečevanju nesporazumov.«
Aleem Siddique
predstavnik OZN v Cipru
V središču mesta se je prebivalstvo sprijaznilo s prisotnostjo meje. Vsakdanje življenje je polno neskladnih prizorov, kot so terase kavarn ob vojaških barikadah, ki jih nadzirajo oboroženi vojaki in nadzorne kamere. Za vrečami s peskom, oljnimi sodi in bodečo žico ležijo ruševine sosesk, evakuiranih za namene vzpostavitve tamponskega območja.
0:00
/0:00
»Na Cipru to, da ni vojne, še ne pomeni, da je mir. Tujci in celo domačini mislijo, da v kolikor ni nesreč, umorov ali slabega stanja, ni vojne. Meni pa se ne zdi tako. Vidim bodečo žico po cesti. Vidim vojake. A ni to vojna? Stanje, ki bi ga radi ohranili, je v resnici nekaj, kar moramo spremeniti!«
Ioli Kythreotou,
Združenje Unite Cyprus Now
Ioli Kythreotou,
Združenje Unite Cyprus Now
Večkrat se je poskušalo ponovno združiti obe polovici otoka. Ena od glavnih ulic, ki povezuje obe strani, je bila po mirnih demonstracijah leta 2008 ponovno odprta. Od takrat se je na kontrolni točki omogočilo prebivalcem – pa tudi neštetim turistom – prehod z ene strani na drugo. Dom za sodelovanje, ki se nahaja v varovalnem pasu in je odprl svoja vrata leta 2011, izvaja programe sprave. Njihove pobude ostajajo skromne, status quo pa se nadaljuje. To jasno ponazarjajo tudi zemljevidi mesta, ki jih delijo v turistično informativnem centru: na eni strani najdemo podroben zemljevid z imeni ulic in turističnimi znamenitostmi, onstran meje pa le prazno območje, ki je preprosto označeno kot "zasedeno ozemlje".
0:00
/0:00
»Nikozija je bila prestolnica Cipra tisoč let. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ampak zadnje obdobje pred samostojnostjo je Ciper bil pod britansko oblastjo. Če želimo razumeti sedanje stanje, moramo pomisliti na razdelitev iz tistega časa, na en ali na drugi način. Ko so Britanci prišli sem, sta obstajali dve veliki narodni in verski skupnosti: grški Ciprčani in turški Ciprčani. Celo vprašanje njihovega poimenovanja se spreminja skozi čas.
Ko so Britanci prišli sem in naredili popis prebivalstva, so razvrstili prebivalce v muslimane in ne-muslimane, kar je bilo otomanski način razvrščanja.«
Marios Epaminondas,
Home for Cooperation
Ko so Britanci prišli sem in naredili popis prebivalstva, so razvrstili prebivalce v muslimane in ne-muslimane, kar je bilo otomanski način razvrščanja.«
Marios Epaminondas,
Home for Cooperation
Za konec velja omeniti, da je vstop Cipra v Evropsko unijo leta 2008 povzročil zapleteno in bizarno situacijo: medtem ko je celoten otok uradno del EU (samo Turčija priznava severni del kot neodvisno državo), pravila Evropske unije ne veljajo na severnem ozemlju "dokler se ne razreši ciprski problem". Kljub temu imajo državljani ciprskih Turkov pravico glasovati na evropskih volitvah. Leta 2019 je to omogočilo izvolitev v Evropski parlament kandidata ciprskih Turkov Niyazija Kızılyürka, ki se zavzema za ponovno združitev otoka in zaščito pravic ciprskih Turkov.
0:00
/0:00
»Gre za zgodovinski dogodek, saj bosta obe skupnosti, grški Ciprčani in turški Ciprčani, prvič volili za isto osebo. Gre za vključevalno politiko, s katero se strinjam. Kot je rekla moja sestra, upamo, da bomo zastopani, ker se mi zdi, da smo bili nevidni za EU. Kot turški Ciprčani imamo sicer nekaj pravic, ampak politično ne obstajamo, nimamo zares glasu. […] Morda se bodo pričela nova pogajanja, če bo naš kandidat zmagal.«
Fatma and Amy
turški Ciprčanki
Fatma and Amy
turški Ciprčanki
Credits
Credits
Fullscreen
Avtorji projekta By My Side in raziskav Belfasta, Mostarja, Berlina in Nikozije:
Atelier Limo (Simon Brunel and Nicolas Pannetier)
www.atelier-limo.eu
Raziskava Nove Gorice/ Gorice:
Intervjuji:
Ines Lakovič
Snemalec in fotograf intervjujev:
Urban Košir
Zgodovinska časovnica:
Boštjan Cigoj
Sodelujoči umetniki/arhitekti:
Saša Mrak
Jakob Konuct
Marco TrostValentina Stincone
Nika Vidovič
Prevodi:
Mateja Sulic
Sara Terpin
Martina Humar
Kuratorka raziskave:
Eva Kraljič
Projektni vodja:
Mateja Zorn
Atelier Limo (Simon Brunel and Nicolas Pannetier)
www.atelier-limo.eu
Raziskava Nove Gorice/ Gorice:
Intervjuji:
Ines Lakovič
Snemalec in fotograf intervjujev:
Urban Košir
Zgodovinska časovnica:
Boštjan Cigoj
Sodelujoči umetniki/arhitekti:
Saša Mrak
Jakob Konuct
Marco TrostValentina Stincone
Nika Vidovič
Prevodi:
Mateja Sulic
Sara Terpin
Martina Humar
Kuratorka raziskave:
Eva Kraljič
Projektni vodja:
Mateja Zorn
unnamed storyline link
Scroll down to continue
Swipe to continue
Swipe to continue
Meni
Nova Gorica/ Gorica
Osnovni podatki
Valentina Stincone
Nika Vidovič
Nika Vidovič
Nika Vidovič
Simon Brunel, Atelier Limo
Intervju
Intervju
Intervju
Intervju
Saša Mrak
Intervju
Intervju
Marco Trost
Intervju
Saša Mrak
Intervju
Intervju
Intervju
Jakob Koncut
Credits
BELFAST
Osnovni podatki
A battle of signs
Le magasin Union Jack
Reverend Interview
Intervju Jan Carson
BERLIN
Osnovni podatki
Komu pripada mesto?
MOSTAR
Osnovni podatki
NICOSIA
Osnovni podatki
