Notice

This multimedia story format uses video and audio footage. Please make sure your speakers are turned on.

Use the mouse wheel or the arrow keys on your keyboard to navigate between pages.

Swipe to navigate between pages.

Let's go

By My Side/ Ob Meni

Logo https://atelierlimo.pageflow.io/by-my-side-ob-meni

O razstavi

Raziskovalni projekt By My Side/ Ob meni/ Accanto a me sta leta 2019 zasnovala Simon Brunel in Nicolas Pannetier iz berlinske organizacije Atelier Limo v okviru festivala Rewriting the Map, ki je zaživel pod taktirko organizacije Literary Colloquium Berlin. Leta 2021 Kinoatelje z ekipo mladih raziskovalcev, arhitektov in umetnikov nadgrajuje multimedijsko raziskavo o sledeh, ki jih meja trajno zariše v  krajino in življenje prebivalcev mest Belfast, Berlin, Mostar in Nikozija ter tako na evropski zemljevid dodaja še mesti Novo Gorico in Gorico.

Projekt je del čezmejnega festivala Poklon viziji in programa Evropske prestolnice kulture 2025.

Pri raziskavi Gorice in Nove Gorice so sodelovali: Boštjan Cigoj, Urban Košir, Ines Lakovic, Valentina Stincone in Nika Vidovič.
Poleg klasičnih raziskovalnih pristopov, smo k raziskavi želeli pristopiti tudi skozi umetniško raziskavo, katere cilj je, da poleg dejstev in pričanj se v mestih artikulirajo tudi njune izkustvene in simbolične realnosti. V prvi iteraciji vam tako predstavljamo umetniške odzive Jakoba Koncuta, Saše Mraka in Marca Trosta.

Goto first page
Scroll up
Scroll left
Scroll right
Scroll down

BELFAST

BERLIN

MOSTAR

NICOSIA

NOVA GORICA/ GORIZIA

Goto first page

Nova Gorica/ Gorica

Goto first page

Fullscreen
1001
Gorica se v pisnih virih prvič omenja v listini cesarja Otona III. z opisom “Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza”, v kateri goriški grad in okoliško ozemlje podeli oglejskemu patriarhu Janezu II. in furlanskemu grofu Varihenu.


1500
Umre zadnji goriški grof Leonhard. Mesto Gorica in ostala posestva Goriških grofov, ki so jih imeli v lasti od 12. stoletja dalje, preidejo v last Habsburžanov v skladu z dedno pogodbo.


1508—1509
Prva habsburško-beneška vojna, po kateri Gorica preide za nekaj mesecev pod beneško oblast. V tem času se začne tudi preurejanje goriškega gradu, ki pridobi današnji izgled.


18—19 stoletje/ secolo
V času vladavine Marije Terezije se začne obdobje ponovnega vzpona Gorice, kar se kaže zlasti v arhitekturi in književnosti. Gorica postane zaradi zmerne klime, številnih parkov in razkošnih stavb priljubljena počitniška destinacija avstrijskega plemstva in bogatašev. Posledično se je oprime naziv »avstrijska Nica«.


1915—1918
Gorica se znajde v zaledju soške fronte, vendar je večkrat obstreljevana med spopadi. Italijanska vojska zasede mesto po 6. soški bitki avgusta 1916, a po nemško-avstrijskem preboju pri Kobaridu novembra 1917 zopet pristane v avstrijskih rokah. Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 Gorica ponovno pripade Italiji.


1920—1922
12. novembra 1920 je podpisana rapalska mirovna pogodba, po kateri Gorica s svojo okolico tudi uradno pripade Kraljevini Italiji. Leta 1922 v Italiji oblast prevzamejo fašisti, čemur sledijo aretacije, poboji, mučenja, močni pritiski in raznarodovalna politika nad Slovenci v celotni Julijski krajini. Posledično pride do različnih oblik upora, formira se odporniška antifašistična organizacija TIGR.


1945—1947
Po koncu druge svetovne vojne se v Julijski krajini kot začasna meja med Italijo in Jugoslavijo vzpostavi Morganova linija. Ta je ozemlje razdelila na cono A, kamor so spadali Gorica z okolico, Vipavska dolina, Goriška Brda in dolina Soče, ter cono B, kamor so spadali Kras in Istra. Po pariški mirovni konferenci je celotno območje cone B ter del ozemlja cone A z Vipavsko dolino, Goriškimi Brdi in dolino Soče pripadlo Jugoslaviji. Mesto Gorica pa je pripadlo Italiji.


1947—1952
Potem ko je Gorica pripadla Italiji, je območje Vipavske doline, doline Soče, Goriških Brd in Trnovskega gozda ostalo brez pomembnega upravnega središča. Po pariški mirovni konferenci leta 1947 je politbiro Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) izdal ukaz za začetek gradnje novega upravnega, gospodarskega in kulturnega središča ob meji, ki je dobilo ime Nova Gorica. Mesto so začeli graditi oktobra 1947 po urbanističnih načrtih Eda/Edvarda Ravnikarja v tipičnem socialističnem duhu tistega časa.


1975
Podpisani so osimski sporazumi, s katerimi je dokončno potrjena obstoječa meja med Jugoslavijo in Italijo. Uvedene so posebne prepustnice, ki obmejnemu prebivalstvu na obeh stranem olajšajo prehod meje.


1991
Po plebiscitu 23. decembra 1990 se Slovenci z veliko večino odločijo za
samostojno državo in odcepitev od Jugoslavije. Italija prizna samostojno
Slovenijo 17. januarja 1992, temu kmalu sledi tudi uradna obojestranska potrditev obstoječe meje.


2004
Slovenija se skupaj s še devetimi državami po večletnih težkih pogajanjih priključi Evropski uniji (EU). Do uradnega pristopa pride 1. maja 2004, ko je na Trgu Evrope med obema Goricama velika slovesnost, katere se udeležita slovenski in evropski politični vrh.


2006
Po pridružitvi Slovenije schengenskemu območju leta 2006, pa pride tudi do odstranitve fizične meje na nekaterih mestih ter nekaterih manjših mejnih prehodov.


2020
Spomladi 2020 je kot posledica širjenja koronavirusa med Slovenijo in Italijo začasno spet postavljena fizična meja. 18. decembra 2020 sta bili Nova Gorica in Gorica po skupni kandidaturi izbrani za Evropsko prestolnico kulture za leto 2025.

Close
Goto first page
0:00
/
0:00
Start video now
Grafični prikaz, je del širše raziskave razvoja meje, in kako se je v zadnjih 2000 letih spreminjal njen sam koncept.

Open video

Goto first page
Serija fotografij, ki raziskuje sledi državne meje med dvema mestoma in fizične prepreke, ki še danes rišejo njen obstoj.

Goto first page
Goto first page
Goto first page
Ko sem leta 2006 prvič prišel v Gorico oziroma Novo Gorico, je moj obisk v resnici zaznamoval zelo poseben kontekst: kot mlad študent arhitekture sem se skupaj s kolegom Nicolasom odločil, da bova razmišljala o prihodnosti mejnih prehodov v Srednji Evropi, kateri bodo s širitvijo schengenskega območja decembra 2007 izgubili svojo funkcijo.

Dva meseca pred tem sva odpotovala do Baltskega morja na nemško-poljski meji in popisala vse mejne prehode med »starimi« državami Evropske unije (na zahodu) in »novimi« državami (na vzhodu). Po več tisoč kilometrih in 200 dokumentiranih mejnih prehodih sva prispela v Gorico oz. Novo Gorico. Spomnim se, da sta naju zanimali čudni imeni: »Gorica« in »Nova Gorica«. O zgodovini mesta in regije nisva vedela skoraj ničesar. Zato sva se dolgo ozirala naokoli in jo poskušala razumeti.

Po mestu sva se premikala z avtomobilom in peš, pri čemer sva oči imela uperjene na zemljevid ter se spraševala, zakaj mejna črta sovpada z železniško progo. Nenavadno ... In ta postaja, katere trg in vhod sta se zdela zgrajena na obratno stran, saj svoja vrata odpirajo na »napačno« stran. Nato sva potrkala na vrata majhnega muzeja v poslopju postaje in gospa Marinka nama je vse razložila.

Od takrat sva veliko potovala vzdolž številnih evropskih meja, kar je v določeni meri postal celo najin poklic. Vendar sva bila na to mesto vedno zelo navezana. Posnela sva dva dokumentarna filma, leta 2009 smo skupaj s prijatelji iz Kinoateljeja organizirali veliko projekcijo na Trgu Evrope /Piazza Transalpina, nekaj let pozneje pa sva ustvarila instalacijo in organizirala koncert. Spoznala sva veliko ljudi, med njimi tudi Luco in njegovo družino, ki je simbolično kupila stavbo nekdanje mejne kontrolne točke ter jo spremenila v svoj dom.

Z leti je mesto za naju postalo nekakšen fascinanten laboratorij, iz katerega sva lahko opazovala, kako izmuzljiva in zabrisana je lahko meja, kako se lahko pojavi, izgine ter se ponovno pojavi v različnih oblikah.

Poleg teh teoretičnih premislekov pa je Gorica oz. Nova Gorica zame postala predvsem kraj, na katerega sem se čustveno navezal. Mislim, da sedaj razumem, zakaj. To je mesto, ki je meni podobno. Mesto z zapleteno in nerazločljivo osebnostjo, ambivalentno mesto z več identitetami, mesto, ki se nikoli ne preneha preizpraševati in poskušati razumeti, kdo je v vedno bogatejšem in kompleksnejšem svetu.

Zaradi vseh teh razlogov se rad vračam, četudi moram iz Berlina Evropo prečkati z nočnim vlakom. Vem, da bo imela kava, ki jo bom naročil na sončni terasi bara železniške postaje ob prihodu, prav poseben okus, katerega lahko najdem le tukaj. To je okus svobode.

Simon Brunel
Atelier Limo


Goto first page

»Odprtje cvetličarne v Italiji je na moje življenje vplivalo zelo pozitivno, ker sem se tu lahko hitro razvijala kot podjetnica. Mislim, da smo zadnje čase Slovenci in Italijani vedno bolj povezani, v prvi vrsti na poslovnem področju, pa tudi mnoge nove ljubezni se rojevajo ...«

Urša Pelicon
cvetličarka
Goto first page

»Nisem domačin, v te kraje sem se preselil 11 let tega. Prihajam iz Lombardije, iz okolice kraja Brianzola, torej iz neke druge realnosti. Pred prihodom sem pričakoval, da bom našel podobno stanje kot v Berlinu, ko je bil razdeljen na vzhodni in zahodni del. V resnici pa sem našel dve popolnoma ločeni entiteti, ki živita vsaka zase, vsaj takšen je moj vtis.Razlika je najbolj opazna na jezikovnem področju. Na italijanski strani, menim, da je težnja k učenju slovenskega jezika precej manjša, medtem ko je na slovenski strani poznavanje italijanščine precej bolj razširjeno. Rad bi, da bi bilo to razmerje bolj uravnovešeno. Ko sva se o tem pogovarjala z ženo, sva ugotovila, da je potrebno to pomanjkanje komunikativnosti med obema mejama nekako premostiti. Tudi z novimi generacijami moramo začeti rušiti ta čustveni zid. Najboljše je, da se znamo pogovarjati v jeziku drugega. In tako sva se odločila, da bova sina vpisala v slovensko šolo. «


Stefano Barletta
knjigarnar
Goto first page
»Jaz sem glasbenik in športnik. V moji karieri sem vedno sodeloval bodisi z glasbeniki bodisi s športniki, tako na italijanski kot na slovenski strani meje. Ko sem z njimi, mej ne čutim, saj mislim, da smo vsi zrasli v okolju, ki krepi našo multikulturnost. V naših Facebook skupinah smo vsi eno. Pogovarjamo se v angleščini, italijanščini, slovenščini … To je naš vsakdan.«


Matija Frandolič
glasbenik in športnik
Goto first page
»Vidne meje so samo pri starejših ljudeh. Tu imam v mislih predvsem različne ideologije, v katere so nekateri potomci še vedno vpeti; to so predvsem mentalna stanja. Mlade, nove generacije morajo to enostavno preseči. Treba je bit tudi kritičen, Gorica je zelo zastarela, vidna mesta zasedajo starejši, ki bi morali že zdavnaj v pokoj in prepustiti položaje mladim. Medtem ko imamo mi v Novi Gorici kup drugih problemov. Tu je bila dolgo glavna dejavnost igralništvo, ki zagotovo ni ponudila dobrega izhodišča za razvoj kvalitetnega življenja celotne skupnosti.«

Zoran Freiberg
frizer
Goto first page
0:00
/
0:00
Start video now
Subtilni pogled na neuradne, v naravi utrjene prehode med državama.


Open video

Goto first page

»Odnos s Slovenijo je navsezadnje pripomogel k temu, da sem se izoblikovala v to, kar danes sem. Zelo sem hvaležna, da živim na meji. Prepričanje, da Gorica in Nova Gorica sobivata, je precej fiktivno. Pred petnajstimi, dvajsetimi leti so obstajale težave: veliko prepirov, veliko »rasizma«. Zelo grdo je reči, a mnogi Italijani so se počutili superiorne. Takrat je bila situacija precej napeta, vendar me to osebno nikoli ni zadevalo. Na srečo današnja mladina tega ni doživela, niso bili del tega čudnega odnosa med obema stranema, zato je sobivanje zanje veliko bolj naravno. Sama bi si želela še več sodelovanja, žal obstajajo med obema realnostma še vedno velike prepreke, ne teče vse tako gladko, kot bi lahko.«

Monica Visentini
tetoverka
Goto first page
»Razdvojenost lahko zelo enostavno razložimo. Živimo v dveh pravnih sistemih, ki imata ogromno razlik, še zlasti na političnem nivoju. Gre za dva različna pravna sistema, dve zakonodaji, ki ju je težko usklajevati. In to vidim kot največjo težavo, s katero se bomo soočili pri združevanju teritorija. Stične točke pa so seveda v kulturi in krajini, ki nista tako razdvojeni. Imamo podobne navade, podobne tradicije in zaradi tega smo si tudi zelo podobni. Tako Gorica kot Nova Gorica sta obrobni mesti bodisi za Slovenijo kot Italijo. Zato je njuno edino smiselno izhodišče, da sodelujeta in nastopita skupaj. Kot neke vrste unikum na evropski ravni, kjer pokažeta, kako lahko dve mesti ali eno somestje živita skupaj, ustvarita nekaj novega in sta tako lahko tudi zgled za ostale dele Evrope.«

Fabio Visintin
župan občine Doberdob
Goto first page
0:00
/
0:00
Start video now
Impresija iz časa covida, ko je meja med mestoma ohromila stike in vsakdan njunih
prebivalcev.

Open video

Goto first page

"Se potessi, cambierei sicuramente le prospettive più prossime, cercherei di fare in modo che non solo le persone che ci amministrano, ma un po’ tutti capissero che dovremmo essere più uniti e diretti verso un unico obiettivo: quello di due città che convivono, nonostante i confini, fisici e astratti, che ci circondano."


Carlo Sclauzero
fotograf
Goto first page
0:00
/
0:00
Start video now
Goto first page
»Za koncept meje vem, od kadar vem tudi zase. Jaz sicer prihajam iz Rijeke, ki je bila svoj čas tudi pod Italijo in je takrat meja tekla po reki Rječini. Marsikdo, odrasel ali otrok, niti ne ve, da meje obstajajo, medtem ko sem jo sam spoznal že zelo zgodaj; skupaj s pripovedmi in zgodbami o kontrabantu, pa tudi o manj lepih stvareh. Potem ko sem prišel živet v to hišo (mejni prehod Erjavčeva), takrat še kot emigrant, saj še nisem imel slovenskega državljanstva, sem za prečkanje moral vse naokrog do mednarodnega mejnega prehoda. Tukaj stanujem, pa nisem smel čez, ker si tu lahko mejo prečkal zgolj s prepustnico. Nekoč sem mejo zelo močno čutil in sem zato še toliko bolj vesel, da jo danes ne več. Popolnoma drugačen način življenja je, kadar meje ni«.

Dražen Grbac
trener in pedagog

Goto first page
»Med Gorico in Novo Gorico sploh ne čutim meja. Jaz prihajam iz Gorice, treniram pa na drugi strani meje. Ko pa to mejo prečkam, jo sploh ne zaslišim. Mislim, da sta si Gorica in Nova Gorica zelo podobni, prav tako kot ljudje, ki bivajo na tem območju.«

Mija Primožič
kotalkarica
Goto first page















»V mojem primeru meja določa pravila, vendar ne ločuje. Meja je za domišljijo, je potovanje v sanje, je kot prestop praga, ki nas vodi v neznano, k novim izkušnjam. To je nikogaršnja dežela, kjer je vaša identiteta nenehno pod vprašajem. To je območje prehajanja, notranjih sprememb v nasprotju s predvidljivostjo vsakdanjega življenja. To je območje, kjer se slepite, da je vse mogoče.«

Giorgio Valvasori
Umetnik

Goto first page
0:00
/
0:00
Start video now
Odpiranje čezmejnega prostora in grajenje skupnosti skozi portretno fotografijo ter uporabo umetne inteligence kot orodja za združevanje nezdružljivega.


Open video

Goto first page

Fullscreen
Raziskava Nove Gorice/ Gorice:

Intervjuji:
Ines Lakovič

Snemalec in fotograf intervjujev:
Urban Košir

Zgodovinska časovnica:
Boštjan Cigoj

Sodelujoči umetniki/ arhitekti:
Saša Mrak
Jakob Konuct
Marco TrostValentina StinconeNika Vidovič
Prevodi:
Mateja Sulic
Sara Terpin
Martina Humar

Kuratorka raziskave:
Eva Kraljič

Vodja projekta:
Mateja Zorn

Close
Goto first page
Goto first page

Belfast

Goto first page

Fullscreen
1542
Il re inglese Enrico VIII dichiara il Regno d'Irlanda territorio sotto il controllo inglese. A seguito di questa dichiarazione nascono diversi movimenti di resistenza irlandesi.

1922
In seguito alla guerra d'indipendenza tra l'Esercito repubblicano irlandese (IRA, l'esercito della Repubblica d’Irlanda) e le forze britanniche, l'Irlanda viene divisa. Viene creata l'Irlanda del Nord che rimane sotto il controllo britannico.

1967
Inizio dei conflitti armati tra gli unionisti (prevalentemente protestanti e chi lotta per mantenere l’annessione dell’Irlanda del Nord alla Gran Bretagna) e i nazionalisti (persone principalmente proveniente da un ambiente cattolico romano e chi combatte per un'Irlanda unificata). Dal 1967 al 2003 ci sono stati oltre 36.900 sparatorie e oltre 16.200 attentati o tentativi di attentati dinamitardi associati al “conflitto nordirlandese”. 3.254 persone sono state uccise durante questo periodo.

1969
A seguito di sommosse significative vengono costruite le prime “linee della pace” in diverse città dell'Irlanda del Nord con lo scopo di ridurre così scontri e vittime. Originariamente poche, le barriere si sono moltiplicate nel corso degli anni, passando da 18 all'inizio degli anni '90 ad almeno 59 alla fine del 2017. Complessivamente, si estendono per oltre 34 km, e sono situate principalmente a Belfast.

1998
Il Regno Unito e Irlanda firmano l'Accordo del Venerdì Santo per pacificare il conflitto. Tuttavia, le “linee della pace” aumentano sia in altezza che in numero, specialmente a Belfast per evitare ulteriori scontri.

2019
Lyra McKee, una giovane giornalista di rilievo, viene uccisa a Londonderry, vicino a Belfast, durante una notte di scontri tra unionisti e nazionalisti.
Close
Goto first page
Belfast, glavno mesto Severne Irske, ki je del Združenega kraljestva, ni ne v geografskem pogledu in niti iz političnega vidika obmejno mesto. Črta, ki ločuje provinco od Republike Irske, se nahaja približno 50 milj južneje. In vendar ...Takoj, ko se odmaknete od mestnega središča, je ozemlje pogosto razdeljeno na »unionistična okrožja« (katera sestavljajo pretežno protestanti in zagovorniki obstoječe unije Severne Irske z Veliko Britanijo) in »republikanska okrožja« (kjer bivajo večinoma katoličani in nacionalisti).

Goto first page
Čeprav je ta razdeljenost na prvi pogled pogosto nevidna, mejo ponekod fizično utelešajo tako imenovane črte miru. To so nekaj metrov visoki zidovi, ki imajo različne oblike glede na lokacijo, kjer se nahajajo. Zgradili so jih v več delih mesta, da bi ločili prebivalce različnih četrti in tako zmanjšali nevarnost spopadov. Čeprav imajo nekatera od teh zaprtih četrti pregrade, ki se odpirajo in zapirajo ob določenih nočnih urah (kar jim daje videz ograjenih naselji), je načeloma dovolj, da prehodimo nekaj sto metrov in že lahko nemoteno preidemo na »drugo stran«.

Goto first page
Close
Before/after view

Začnite prikaz pred / po
Največkrat pa je razlika med unionističnimi in republikanskimi okrožji bolj subtilna, a jo je mogoče zaznati v množici očitnih simbolov: nogometne majice, kape, stenske poslikave, zastave, pločniki, obarvani v barve zastave Union Jack ... Ne glede na to, ali so ti simboli jasno izraženi na ulicah mesta ali pa so vanje odeti prebivalci Belfasta sami, so ti nešteti znaki pripadnosti stalni opomnik vsem obiskovalcem, na kateri »strani« se trenutno nahajajo.

V Belfastu majica nogometnega kluba Chelsea postane simbol pripadnikov lojalistov, palestinska zastava pa služi kot oglaševanje boja irskih nacionalistov proti britanskemu »okupatorju«.



Goto first page
Close
Before/after view

Začnite prikaz pred / po
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Ko vidiš republikanski mural, veš, da si na republikanskem območju. Če vidiš unionistični mural, veš, da si na unionističnem območju. Tako pač je. To ne združuje ljudi, sploh ne. Ste že slišali za te ulice? Razdvojene so, obstaja neka nevidna meja med zeleno, belo in zlato ter rdečo, belo in modro ... Lahko gre le za cesto ali kaj podobnega ...«

Lastniki trgovin

Open audio

Goto first page
Scroll up
Scroll left
Scroll right
Scroll down
Goto first page
Goto first page
»To samo po sebi ni problem, pač pa nekaj, kar se je pojavilo s konfliktom. Kar hočem reči je, da se obe strani bojita, da bosta napadeni, če bi odpravili ta zid. Po mojem mnenju gre za način mišljenja ljudi. Fizično strukturo je lahko odpraviti, priskrbiš si sredstva in jo odstraniš, ampak to ne reši problema, ker strah ostaja v glavah ljudi. Treba je odpraviti ta strah. Določeni ljudje se igrajo s tem strahom in ga uporabljajo za lastne politične cilje...«

Oseba, ki smo jo srečali v katoliški šoli
Goto first page
Goto first page
Goto first page

»Nove« stenske poslikave

Danes mesto spodbuja nastajanje stenskih poslikav, ki nagovarjajo nevtralne in povezovalne pobude ter simbole kot denimo sporočila miru, boj proti globalnemu segrevanju ali, kot v tem primeru, spomin na Titanik, ki je bil zgrajen v mestnem pristanišču v začetku 20. stoletja.

Goto first page
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Brexit je v nas sprožil resno razmišljanje o tem, kje je naša identiteta, in pospešil tisti ’notranji proces’, o katerem sem govoril.«

Velikonočni sporazum... Morda nismo tako daleč. Ne streljamo se več, si ne mečemo bomb... Ampak resnična ideologija, mišljenje, to, kar imamo v srcu... To se ni zelo spremenilo.«

Rev. Brian Anderson
metodistična cerkev

Open audio

Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Zakaj smo posebni? Zakaj je pri nas vse tako zapleteno? Poskusila bom čim bolje razložiti ... Ko grem v druge kraje, vedno zavidam dejstvo, da se drugod lahko enostavno lotijo umetniškega dela, kot da bi začeli na ničti točki. Mi pa moramo začeti že korak prej, upravičiti moramo zakaj nekaj delamo ter zagotoviti, da naše delo ne bo nikogar užalilo in da bomo pretehtali vsa stališča in bomo vse enakopravno vključili. Tako moramo natančno premisliti o vsem, preden sploh začnemo ustvarjati ... in zelo moramo paziti na besede ter na to, kako se predstavimo. «

Jan Carson
pisateljica (avtorica knjige The Fire Starters)

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Nogometne majice niso dovoljene, prav tako vse, čemur pravimo ’barve’, ki kažejo na to, kateri skupnosti nekdo pripada oz. katero skupnost podpira. Vse to je tukaj prepovedano. Vsi nosijo le navadna oblačila za trening. Nihče ne ve, kdo je kdo, kaj je kaj. Sklepajo se prijateljstva med ljudmi različne pripadnosti, ki se niso nikoli prej srečali. Dobro nam gre. Dosegamo cilje, ki smo si jih zastavili, a še vedno je veliko stvari, ki jih moramo še narediti ...«


Terry McCorran
Boxing Academy Belfast

Open audio

Goto first page

Luknja v zidu

Nekdanja šola, v kateri je Terry ustanovil svojo boksarsko akademijo, stoji neposredno ob zidu »črte miru«. Točno na tem mestu namerava Terry narediti luknjo v steni, kjer bi namestil vrata, da bi učencem, ki živijo na drugi strani, omogočil dostop z druge strani in jim prihranil nekaj kilometrov dolgo pot. Pristojne organe je zaprosil za dovoljenje za izvedbo tega projekta v letu 2019.

Goto first page
»To ozemlje imenujemo vmesno območje. Nekateri ga imenujejo ’vmesni zid’, ’zid miru’, ’ločilni zid’. Kakorkoli že ga imenujemo, deli dve skupnosti in ta del Belfasta. Na tej strani zidu je tako imenovana ’lojalistična skupnost’. Na drugi strani zidu je tako imenovana ’nacionalistična skupnost’. Večkrat je tu precej napetosti, zato zid še vedno stoji. Upamo, da bodo na koncu koridorja postavili vrata, da bomo klub lahko odprli za obe skupnosti...«

Terry McCorran

Goto first page
“To lahko deluje v obe smeri. Obstajajo ljudje, ki se prav potrudijo, da ljudi žalijo in dražijo ter izbirajo besede, da bi jim nadlegovali. Jaz nočem počenjati tega, zato kot umetnica moram razmisliti o tem, kako naj se predstavim, predem ustvarim karkoli. Na isti način, kot oseba, ki ustvarja umetnost v projektih, moram upoštevati vse medskupnostne vidike, paziti na enakopravnost in na to, da so vsi vključeni. Tega ne vidim v drugih mestih. Ko grem v Ameriko in rečem: »Prejšnji teden smo imeli literarni festival, morala sem razdeliti obrazce, kjer je bilo treba označiti, ali si protestant ali katoličan, ker naši sponzorji hočejo biti gotovi, da financirajo enakopravno različno publiko,« takrat me pogledajo, kot da bi bila nora, saj je res žaljivo postavljati ljudem takšna vprašanja. To je zakoreninjeno v nas, tako pač delamo tukaj. Ne vem, ali se isto dogaja v drugih razdeljenih mestih...«

Jan Carson
pisateljica (The Fire Starters)
Goto first page
Goto first page

Berlin

Goto first page

Fullscreen
1945
Come anche il resto della Germania, Berlino viene divisa in 4 zone. Ogni zona della città è occupata da una delle quattro potenze alleate: gli Stati Uniti, il Regno Unito, la Francia e l’Unione Sovietica che controlla anche il resto della parte orientale della Germania.

1961
Il Presidente del Consiglio di Stato della Repubblica Democratica Tedesca (DDR), Walter Ulbricht, afferma in una conferenza stampa internazionale: “Nessuno ha intenzione di costruire un muro!”. Ad agosto, alcuni mesi dopo, inizia la costruzione di un muro lungo 156 km, con l'obiettivo di fermare l'esodo degli emigranti dalla Germania dell'Est.

1989
Nella notte del 9 novembre i tedeschi dell'Est iniziano a radunarsi in prossimità del Muro presso i sei posti di blocco tra Berlino Est e Ovest, chiedendo che le guardie di frontiera aprano immediatamente i cancelli. Le autorità sono sopraffatte e lasciano che le persone attraversino il confine.

1990
Artisti da tutto il mondo affluiscono a Berlino per dipingere una sezione del Muro lunga 1,3 km situata vicino alla stazione ferroviaria Ostbahnhof. Questa è la creazione della East Side Gallery.

1991
Riunificazione della Germania.

2004
Un consorzio di enti pubblici e aziende private crea l'iniziativa Media Spree che mira a promuovere gli investimenti nelle aree lungo il fiume Sprea, compresa la East Side Gallery.

2008
L'iniziativa Mediaspree versenken organizza e vince il referendum contro la privatizzazione delle sponde del fiume Sprea.

2009
La East Side Gallery viene rinnovata e attira sempre più turisti.

2013
Suscita proteste la rimozione di una sezione del muro di Berlino per permettere la costruzione di appartamenti di lusso nell’ambito del progetto Living Levels.

2018
Avviene l’inaugurazione della piazza Mercedes-Benz davanti alla Mercedes-Benz Arena di Berlino. Un secondo tratto del muro di Berlino viene spostato per liberare lo spazio necessario alla costruzione del complesso alberghiero Pier 61/63.

Close
Goto first page
Padec berlinskega zidu leta 1989 in kasnejše rušenje infrastrukture za nadzor meje sta sprostila številna »nedefinirana« območja vzdolž 151 km dolge trase, kjer je nekoč stal zid. Medtem ko so bili nekateri prazni mestni predeli hitro preurejeni že v 90. letih prejšnjega stoletja in v začetku novega tisočletja v okviru ambicioznih urbanističnih projektov, ki so zadevali središče nemške prestolnice (Potsdamer Platz, Brandenburški trg in predeli, kjer se nahajajo ministrstva), je za druge trajalo dalj časa, da so vzbudili zanimanje investitorjev.

Goto first page
V zadnjih dveh desetletjih je nemška prestolnica končno doživela izjemno gospodarsko rast, vrednost nepremičnin pa se je močno povečala po vsem mestu. Nekdanja območja »nikogaršnje zemlje«, kot so tista na bregovih reke Spree v okrožju Friedrichshain, so pridobila ogromno tržno vrednost. Ko so leta 2009 obnovili poslikave na ostankih berlinskega zidu, je območje postalo ena ključnih mestnih turističnih znamenitosti, postopoma pa so ga prevzeli zasebni vlagatelji. Že nekaj let žerjavi vse bolj prevladujejo na mestnem obzorju, medtem ko je večina klubov in »barov na plaži«, zaradi katerih je berlinska alternativna scena nekoč postala globalna atrakcija, izginila. Te objekte so nadomestile pisarniške stolpnice iz stekla in jekla, nakupovalna središča, parkirišča, luksuzna stanovanja, hoteli in velika večnamenska arena, ki jo sponzorira podjetje Mercedes-Benz, kar tudi oznanja nešteto reklamnih zaslonov, ki ponoči osvetljujejo berlinsko nebo.







Goto first page
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Odnos ljudi do lastne zgodovine je čuden. Ljudje poznajo svojo zgodovino mogoče preteklih 50 ali 100 let, oziroma tudi dlje, izgubijo pa povezavo z njo v relativno kratkem času. To pomeni, da čez 50 let tako imenovani pas smrti ne bo več vzbujal čustev.«

Vitali Kivmann,
ALTHAFEN Real Estate GmbH

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Več ne gre ... Oglasni sistemi oblikujejo okolje. Tukaj je osem dvostranskih točk z LED video zasloni za oglaševanje, na
fasadah pa so ogromne LED stenske plošče. Ves dan, predvsem pa vso noč, se tukaj blešči in utripa. Sploh ni mogoče gledati stran. To je popolna zloraba javnega prostora v oglaševalne namene.«


Carsten Joost
arhitekt v svobodnem poklicu

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Uradno je bil klub odprt 14 let, nato so stavbo porušili in znova zgradili. […] Imeli smo precej veliko površino, ki je vključevala tudi likovno galerijo. Ta je bila prazna in vedno na razpolago novim umetnikom za preoblikovanje. Prav to je bilo glavno gonilo, da si lahko delal nenavadne, tudi nekomercialne stvari. «

Jochen Ströh
bivši direktor kluba Lovelite

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page

Mostar

Goto first page

Fullscreen
1566
Zgrajen je kamniti most čez reko Neretvo, ki združi obe strani mesta, katero je del Otomanskega cesarstva.

1878
Avstro-Ogrska prevzame nadzor nad Bosno in Hercegovino.

1918
Mostar postane del države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa Jugoslavije.

1992
Bosna in Hercegovina razglasi neodvisnost od Jugoslavije.

1993
Vojna med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino se stopnjuje. Do sredine aprila 1993 Mostar postane razdeljeno mesto. V zahodnem delu vladajo hrvaške sile, medtem ko je bosanska vojska večinoma koncentrirana na vzhodnem delu. Številne družine se preselijo z ene strani na drugo. Fronta etnično razdeli mesto.

2004
Stari most, ki je bil uničen med vojno, je obnovljen tekom velikega mednarodnega projekta. Leto pozneje UNESCO uvrsti na seznam svetovne dediščine Stari most in njegovo najbližjo soseščino. Mostar zdaj privablja vedno več turistov z vsega sveta.

2012
Ustanovljen je mednarodni festival ulične umetnosti. Njegov cilj je redefinirati javni prostor in povezati umetnike z vsega sveta.

2017
Sredi mesta se odpre trgovski in poslovni center Mepas Mall. Stavba, ki se razteza na površini 100.000 kvadratnih metrov, je največje nakupovalno središče v Bosni. V Mostar prinaša več kot 100 svetovnih blagovnih znamk, vključno z Bershko, Stradivariusom, Zaro, NewYorkerjem in restavracijo McDonald's.

2018
Mostar je v ožjem izboru kandidatk za naziv Evropske prestolnice kulture 2024..
Close
Goto first page
Tako kot Belfast tudi Mostar v resnici ni obmejno mesto. Peto najbolj poseljeno mesto v Bosni in Hercegovini se nahaja kakšnih 50 kilometrov od hrvaške in 100 kilometrov od črnogorske meje na jugu države.

Številnim turistom iz vsega sveta, ki obiščejo zgodovinsko mestno jedro, katero velja za odličen primer islamske arhitekture na Balkanu, meje niso takoj vidne. Ko pa se pogovarjate s prebivalci, se hitro razkrije meja, ki teče skozi srce mesta.


Goto first page
Ta nevidna meja se ujema s frontno linijo med jugoslovansko vojno, ki je v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Mostarju zahtevala približno 2000 življenj. Ostanki frontne linije so še vedno vidni v določenih predelih mesta (zanemarjene zgradbe, luknje vojaških krogel, vrzeli, ki so jih pustile porušene in nikoli obnovljene stavbe) in če ste pozorni, boste na eni strani opazili cerkvene zvonike, na drugi strani pa minarete mošej. Najbolj opazna delitev med hrvaškim in bosanskim delom mesta pa ostaja predvsem v upravni ureditvi: v šolah, upravljanju infrastrukture, storitvah ter upravnih in političnih organih.


Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Imamo šole, ki združujejo dve šoli pod eno streho. Ste že slišali za ta pojem? Vidite oranžno stavbo na Španskem trgu? To je bila moja srednja šola. Tam imajo dva različna učna programa, dva razreda: bosanskega in hrvaškega. Oni se učijo hrvaščine, mi pa bosanščine. To je problem. Imamo dve različni energetski podjetji, hrvaško in muslimansko, isto velja za vodovod. Kaj še? Vse ...«

Neira Kerović
Prebivalka Mostarja

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Lahko odpustiš, nikoli pa ne moreš pozabiti. Bila sem tri leta stara, ko se je začela vojna. Moj oče je bil v taborišču. Spomnim se, ko se je vrnil domov, je tehtal približno 30 kg ... Bil je tako suh, da ga nismo prepoznali. Naša hiša je zgorela. Moj stric je bil pogrešan. Nikoli ga nismo našli ... Mojo mamo so med vojno posilili. Po vojni smo živeli v raznih mestih v Bosni. Potem smo si znova zgradili hišo ... Zdaj je vse v redu.«

Menvirsa Kmetas-Demic,
iz Muzeja žrtev vojne in genocida

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
Scroll up
Scroll left
Scroll right
Scroll down

'Nevtralni' nakupovalni center

V velikem in novem nakupovalnem središču razlike izginjajo. Ko gre za svetovne blagovne znamke, druge razlike izginejo.

Goto first page
0:00
/
0:00
»Ljudje podcenjujejo vrednost svoje kulture. Zakaj sta kapitalizem in potrošništvo bila nekakšen sveti gral? Ker so si ljudje mislili: ’Če bomo končno prišli tja, kjer lahko kupimo vse, nam bo dobro oz. se bomo počutili dobro sami s sabo.’ To je lažen blagoslov, ali, če hočete, lažno prekletstvo, saj je postavilo vse ljudi pod isto streho in ustvarilo enotno identiteto ... ki je identiteta kupca.«

Mirko Božić
Pesnik in pisatelj

Open audio

Goto first page
Goto first page
Nešteto stenskih poslikav po vsem mestu služi kot pomemben kanal izražanja za mostarsko mladino, ki se želi znebiti podobe razdeljenega mesta. Mednarodni festival ulične umetnosti redno privablja umetnike z vsega sveta in je z leti postal pomemben dogodek na evropski ravni.
Goto first page
0:00
/
0:00
»Ljudje v Mostarju povezujejo vse z vojno, zato je pri delu potrebno skrbeti za vsako podrobnost. Bo kdo užaljen? Bo to grd spomin na nekoga? Kaj je med vojno doživela oseba, ki živi v stavbi, ki jo boš poslikal? Je morda izgubila nekoga v vojni? Težko je imeti pred sabo vse te stvari, ko ustvarjaš mural. Sodeluješ z 20 umetniki iz tujine in ... Ni enotnosti: so ljudje, ki jim je ulična umetnost všeč, in tisti, ki jo imajo za vandalizem.«

Sabina Maslo,
organizatorka mednarodnega festivala ulične umetnosti

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page

Nicosia

Goto first page

Fullscreen
1878
Otok Ciper, ki je pod otomansko oblastjo od leta 1571, postane del britanskega imperija.

1960
Ciper se osvobodi izpod britanske oblasti in tako postane neodvisna država. V tem obdobju se 82 % prebivalstva šteje za ciprske Grke, 18 % pa za ciprske Turke. Obe populaciji sobivata na celotnem ozemlju otoka. Britanska vojska ostaja prisotna na otoku z več stalnimi objekti.

1974
Izbruhne oboroženi spopad med ciprskimi Grki in ciprskimi Turki. Posledično severni del otoka zasede turška vojska. Več kot 150.000 ciprskih Grkov in 50.000 ciprskih Turkov je razseljenih. Združeni narodi ohranjajo tamponsko območje, znano kot »zelena črta«, da bi se izognili nadaljnjim medskupnostnim napetostim in sovražnosti. Glavno mesto Nikozija je razdeljeno na dva dela, ki ju ločuje nikogaršnja zemlja.

1983
Skupnost ciprskih Turkov enostransko razglasi neodvisnost in tako tvori Turško republiko Severni Ciper, suvereno enoto, ki je razen Turčije mednarodno ne prizna nobena država.

2003
Severni Ciper enostransko olajša mejne omejitve in Ciprčanom dovoli prehod med obema stranema prvič po 30 letih.

2008
Po številnih mirnih demonstracijah se ulica Ledra v središču Nikozije ponovno odpre v prisotnosti grških in turških ciprskih uradnikov. Na tem območju se prične razvijati turizem.

2019
Niyazi Kizilyurek je prvi kandidat ciprskih Turkov, ki ga izvolijo v Evropski parlament.
Close
Goto first page
Nikozija je edinstven primer v Evropi. Tako kot preostali del otoka Ciper je tudi mesto od leta 1974 razdeljeno z več sto metrov širokim tamponskim območjem – nikogaršnjo zemljo, ki je pod vojaškim nadzorom ZN.

Ta meja je ostanek oboroženega spopada med ciprskimi Grki in Turki, ki je povzročil razselitev 150.000 Grkov in 50.000 ciprskih Turkov na severnem in južnem delu otoka.

Dotrajano stanje zapuščenega mednarodnega letališča v Nikoziji, zaprtega od leta 1974, je dokaz časa, ki neizbežno teče: zgradbe in razbitine letal so prikladni simboli političnega zastoja, ki paralizira otok več kot štiri desetletja.

Goto first page
0:00
/
0:00



»Mislim, da je pomembno vedeti, da vojaške sile na nasprotnih straneh ne komunicirajo med seboj. Ne priznavajo se in ne govorijo med seboj. Pogovarjajo se le preko Organizacije Združenih Narodov. OZN igra zato pomembno vlogo pri zagotavljanju uspešnega komuniciranja med nasprotnimi silami in preprečevanju nesporazumov.«

Aleem Siddique
predstavnik OZN v Cipru

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
V središču mesta se je prebivalstvo sprijaznilo s prisotnostjo meje. Vsakdanje življenje je polno neskladnih prizorov, kot so terase kavarn ob vojaških barikadah, ki jih nadzirajo oboroženi vojaki in nadzorne kamere. Za vrečami s peskom, oljnimi sodi in bodečo žico ležijo ruševine sosesk, evakuiranih za namene vzpostavitve tamponskega območja.
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Na Cipru to, da ni vojne, še ne pomeni, da je mir. Tujci in celo domačini mislijo, da v kolikor ni nesreč, umorov ali slabega stanja, ni vojne. Meni pa se ne zdi tako. Vidim bodečo žico po cesti. Vidim vojake. A ni to vojna? Stanje, ki bi ga radi ohranili, je v resnici nekaj, kar moramo spremeniti!«

Ioli Kythreotou,
Združenje Unite Cyprus Now

Open audio

Goto first page

Goto first page
Goto first page
Večkrat se je poskušalo ponovno združiti obe polovici otoka. Ena od glavnih ulic, ki povezuje obe strani, je bila po mirnih demonstracijah leta 2008 ponovno odprta. Od takrat se je na kontrolni točki omogočilo prebivalcem – pa tudi neštetim turistom – prehod z ene strani na drugo. Dom za sodelovanje, ki se nahaja v varovalnem pasu in je odprl svoja vrata leta 2011, izvaja programe sprave. Njihove pobude ostajajo skromne, status quo pa se nadaljuje. To jasno ponazarjajo tudi zemljevidi mesta, ki jih delijo v turistično informativnem centru: na eni strani najdemo podroben zemljevid z imeni ulic in turističnimi znamenitostmi, onstran meje pa le prazno območje, ki je preprosto označeno kot "zasedeno ozemlje".


Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
Goto first page
0:00
/
0:00
»Nikozija je bila prestolnica Cipra tisoč let. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ampak zadnje obdobje pred samostojnostjo je Ciper bil pod britansko oblastjo. Če želimo razumeti sedanje stanje, moramo pomisliti na razdelitev iz tistega časa, na en ali na drugi način. Ko so Britanci prišli sem, sta obstajali dve veliki narodni in verski skupnosti: grški Ciprčani in turški Ciprčani. Celo vprašanje njihovega poimenovanja se spreminja skozi čas.

Ko so Britanci prišli sem in naredili popis prebivalstva, so razvrstili prebivalce v muslimane in ne-muslimane, kar je bilo otomanski način razvrščanja.«

Marios Epaminondas,
Home for Cooperation

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page
Za konec velja omeniti, da je vstop Cipra v Evropsko unijo leta 2008 povzročil zapleteno in bizarno situacijo: medtem ko je celoten otok uradno del EU (samo Turčija priznava severni del kot neodvisno državo), pravila Evropske unije ne veljajo na severnem ozemlju "dokler se ne razreši ciprski problem". Kljub temu imajo državljani ciprskih Turkov pravico glasovati na evropskih volitvah. Leta 2019 je to omogočilo izvolitev v Evropski parlament kandidata ciprskih Turkov Niyazija Kızılyürka, ki se zavzema za ponovno združitev otoka in zaščito pravic ciprskih Turkov.
Goto first page
0:00
/
0:00
»Gre za zgodovinski dogodek, saj bosta obe skupnosti, grški Ciprčani in turški Ciprčani, prvič volili za isto osebo. Gre za vključevalno politiko, s katero se strinjam. Kot je rekla moja sestra, upamo, da bomo zastopani, ker se mi zdi, da smo bili nevidni za EU. Kot turški Ciprčani imamo sicer nekaj pravic, ampak politično ne obstajamo, nimamo zares glasu. […] Morda se bodo pričela nova pogajanja, če bo naš kandidat zmagal.«

Fatma and Amy
turški Ciprčanki

Open audio

Goto first page
Goto first page
Goto first page

Fullscreen
Avtorji projekta By My Side in raziskav Belfasta, Mostarja, Berlina in Nikozije:

Atelier Limo (Simon Brunel and Nicolas Pannetier)
www.atelier-limo.eu

Raziskava Nove Gorice/ Gorice:

Intervjuji:
Ines Lakovič

Snemalec in fotograf intervjujev:
Urban Košir

Zgodovinska časovnica:
Boštjan Cigoj

Sodelujoči umetniki/arhitekti:
Saša Mrak
Jakob Konuct
Marco TrostValentina Stincone
Nika Vidovič

Prevodi:
Mateja Sulic
Sara Terpin
Martina Humar

Kuratorka raziskave:
Eva Kraljič

Projektni vodja:
Mateja Zorn

Close
Goto first page


Goto first page

Goto first page

Goto first page
Scroll down to continue Swipe to continue
Swipe to continue